Pred natanko sedmimi leti, sm se odločla, da bom stopila čez prag staube, ki sm jo vsako soboto od daleč opazovala. Bila je namreč glasbena šola in ko sm pač z mamo mim šla sm slišala raznorazne zvoke in to je obudilo moje zanimanje. Sm pa tud vidla, da je odspodi ena mala dvoranica, kjer se odvijajo plesne vaje. Muzka na katero so plesale se mi je zdela zanimiva in tako se Ida odloči, da se bo vpisala na ples :D In to ni biu kr en. Ne ne (sicer ne vem, če to v Sloveniji obstaja, js sm namreč hodila na Hrvaško). No plesu se je reklo RITMIKA. To je tak ples, kjer ni neke pretirano določene koreografije. Pač se prepustiš ritmu muzke in jo s svojimi gibi interpretiraš.Bla sm čist navdušena. Z veseljem sem vsako soboto šla tam. Mele smo tud nastop v kino dvorani v Samoboru. Takrat sm bla pa najbol ponosna nase :D
Ker sm bla najstarejša v moji skupini, se je učiteljica odločila da me da v starejšo skupino. Tiste so pa namreč že plesale več let in mele stalne nastope. S temi nastopi so tud služile denar. Najprej sm bla zlo nesigurna, kaj za vraga bom js tam počenjala??? Saj so ble že profesionalke. No ampak učiteljica je menila, da sm dost dobra za njih in da je čas da se bolj temu posvetim.
Tud ko še nism pršla k njim, sm redno hodila na njihove nastope, če so jih mele kje v bližni. Takrat bi sedela čist spredi in z velikimi očmi opazovala vso zadevo. Na koncu bi pa tko ploskala, da bi mela vse dlani rdeče :D Res so me navdušile. In takrat ko sm pač pršla k njim, sm s še večjim veseljem plesala. Med plesanjem sm bla čist v drugem svetu. Svojem svetu.
Ampak takrat so se začeli problemi. Ta skupina je mela trening 3x na teden in sicer v pon, sre in pet. Ker so članice skupine pač mele svoje obveznosti čez dan, se je trening začeu šele ob 8ih zvečer in trajal dobri 2 uri, včasih celo več. Takrat sem tud začela hodit v 1. letnik gimnazije in enostavno nisem zmogla. Blo mi je preveč naporno. Tako da sm se s teškim srcem poslovila od njih in seveda od plesa, ki sem ga imela nadvse rada :(
