...

Kdor čaka dočaka.

Trenutno se sprašujem ali to ni še ena laž? Še ena laž, da bi človeka pomiril češ saj bo. Po tolkem času mojega čakanja, upanje da bom to tud dočakala iz dneva v dan bledi. Enostavno več nimam moči za to. Ne bi si mislila da je vse tko težko in da tko čustveno izčrpa. Že od nekdaj sem zlo čustven tip človeka, ampak to presega vse moje meje. Bojim se tiste točke, ko bom enostavno čutila da ne zmorem več. Kaj bom potem? Bom dvignila roke od vsega? S tem bi tud dvignila roke od sebe in od vseh svojih sanj, ciljev.
No sej nočem spet jamrat...Ko sm mal gledala svoje poste za nazaj, sm opazla, da je čist preveč jamranja in stokanja vmes. Sicer pa večinoma takrat kaj napišem, ko sm slabe volje, žalostna, razočarana. To mogoče tud pr drugih pusti vtis, da sm totalno pesimističen človek in da ne vem nč druga kot sam jamrat. Ni vedno tko črno pr men, ampak tud taki dnevi obstajajao. Nažalost zadnje čase vse pogosteje (vzroke še iščem).
Sedaj bom imela mir, ki ga potrebujem. Umaknila se bom iz realnega sveta in se enostavno prepustila dogajanjem (in to celih 14! dni). Čas bo že prinesel svoje. Mal se bom poglobila v svojo notranjost in poskusila razčistit sama s sabo. Mislim da je čas da spoznam kdo sem in kaj sploh hočem oz. si želim v življenju. S tem sm tud spoznala, da me čakajo ne kaj preveč rožnati časi. Upam sam, da bom dobila potrebno razumevanje in podporo svojih najbližjih, ker če ne, res ne vem kaj bom. Ampak sm za zdj še dokaj optimistična.
Trenutno se sam veselim svojem potovanju. Mogoč me bo pa le kdo pogrešal :)
Aja, pa še neki sm spoznala. PMS + alkohol je en velik NO GO! pr men.
V prihodnosti bom 2x premislila o določenih stvareh! :)
Zdj je pa čas da neham bluzit!
Uživajte v poletju.